01 Erotična zgodba: Rumeni listek

Mark ga je prebral dvakrat.

Potem še tretjič.

V Laurini pisavi ni bilo nič posebej zaskrbljujočega. Bila je ista urejena, rahlo poševna pisava, kot jo je uporabljala za nakupovalne sezname in opomnike. A Laura je imela enainštirideset let, bila dovolj organizirana, da je usklajevala tri koledarje, in ni bila oseba, ki bi brez razloga pisala skrivnostna navodila.

Listka ni premaknil in je preostanek večera preživel, kot da nanj ne misli.

Popolnoma mu ni uspelo.

Rumeni listek

Ob devetih in osemindvajset minut je Mark obrnil telefon z zaslonom navzdol na kuhinjski pult.

Ob devetih in devetindvajset minut ga je še enkrat preveril iz navade, se nato tiho zasmejal samemu sebi in ga izklopil.

Hiša je bila ponoči drugačna, ko ni bilo več ničesar za postoriti. Nobene televizije, ki bi polnila tišino. Nobenega prenosnika, ki bi žarel na jedilni mizi. Samo tihi brnenje hladilnika in dež, ki je neenakomerno trkal po oknih.

Laura je bila v dnevni sobi poleg starega gramofona, ki ga je Mark podedoval od babice. Plošča se je počasi vrtela pod iglo in napolnila prostor z nečim toplim in globokim.

Preoblekla se je.

Ne pretirano. Ravno to ga je pritegnilo.

Laura je imela na sebi mehak temen zgornji del in ohlapne hlače, njeni lasje do ramen so bili spuščeni, namesto da bi jih, kot običajno ob koncu napornega dneva, spela nazaj. V eni roki je držala kozarec vina, a po izgledu sodeč ga je komaj poskusila.

Mark se je ustavil na pragu.

'Si zgodaj,' je rekla.

Pogledal je na uro.

'Za dvajset sekund.'

'Sumljivo navdušen.'

'Pustila si mi skrivnostno sporočilo.'

'Pustila sem ti šest besed.'

'Sedem, če šteješ "Laura" v podpisu.'

Podarila mu je tisti pogled, zaradi katerega se je pred leti zaljubil vanjo, napol zabavan, napol neverjeten, da je lahko kdo namenoma tako nadležen.

Mark je sedel nasproti nje.

'No, kar vprašaj,' je rekel.

Laura je pogledala v svoj kozarec.

Takrat je njegov smeh izginil.

To žensko je poznal. Vedel je, kako pije kavo in katero stran postelje izbere v hotelu. Vedel je, da vedno vnaprej pogleda jedilnike restavracij na spletu in da se pretvarja, da ji za rojstne dneve ni mar, čeprav si vse druge dobro zapomni.

Vedel je tudi, kdaj je živčna.

'Je vse v redu?'

'Ja.'

'Res?'

'Mark.'

'Oprosti.'

Nasmeh ji je za hip zaigral na ustnicah.

Potem ga je pogledala.

'Nekaj si želim.'

Počakal je.

Laura je s palcem drsela po peclju kozarca.

'In zvenela bom smešno.'

'To je spodbudno.'

'Vidiš? Zato ti ne bi smela povedati.'

'Ne.' Nagnil se je naprej. 'Povej mi.'

Za sekundo ga je preučila, če misli resno.

Je.

'Nočem ničesar novega'

'Nočem, da bi počela kaj novega,' je rekla Laura.

Mark je pomežiknil.

Od vseh možnosti, ki si jih je izmislil, odkar je našel listek, ta ni bila med njimi.

'V redu.'

'Vem, da se sliši čudno.'

'Malo.'

'Ves čas imam občutek, da morava stvari narediti bolj razburljive.' Z rokami je v zraku naredila narekovaje. 'Nekaj načrtovati. Nekam iti. Nekaj kupiti. Biti spontana v skrbno načrtovanem dvo-urnem oknu.'

Mark se je zasmejal.

'To res zveni kot midva.'

'Točno to.'

Njen nasmeh se je zmehčal, a pogleda ni umaknila.

'Nocoj nočem razburljivosti.'

'Kaj pa si želiš?'

Laura je za trenutek obstala.

Ko je odgovorila, je bil njen glas tišji.

'Želim, da se me dotikaš počasi.'

St stavek je obstal med njima.

Nič v njem ni bilo pretiranega. Nič v njem ga ne bi smelo presenetiti.

Pa je Mark vseeno začutil, da se mu je nekaj premaknilo v prsih.

Laura je nadaljevala, še preden je lahko odgovoril.

'Ne zato, ker bi potem kam šla. Ne zato, ker bi moralo voditi kamorkoli. Samo…'

Pogledala je proti oknu.

'Ves dan razmišljam, kaj bo naslednje. Kaj je treba še postoriti. Kdo kaj potrebuje.'

Mark je ostal tiho.

'Rada bi imela en večer, ko ni ničesar naslednjega.'

Takrat je razumel.

Ne popolnoma. Morda je ravno to bistvo.

Ves večer je pričakoval, da ga bo Laura prosila za nekaj velikega, v resnici pa si je želela le, da bi oba naredila svoj svet manjši.

Samo za eno uro.

Samo za oba.

'Pridi sem,' je rekel.

Laura je dvignila obrv.

'Ukazovalno.'

'Ni bil namen.'

'Dobro.'

A je vseeno vstala.

Ko je šla mimo njega, jo je Mark prijel za roko.

'Laura.'

Pogledala je navzdol.

'Lahko mi poveš, če delam narobe.'

'To sem vsekakor nameravala.'

Nasmehnil se je.

To je bila ona.

Počasi

Spalnica je bila topla in prijetno zatemnjena, osvetljena le z majhno lučko ob postelji in mehko svetlobo, ki je prihajala iz hodnika.

Mark je našel stekleničko, ki sta jo odprla že pred meseci in skoraj pozabila nanjo. V dlan si je nalil malo intimnega masažnega olja in si roke podrgnil skupaj, dokler se hladna tekočina ni ogrela na njegovi koži.

Laura je sedela na robu postelje s hrbtom proti njemu.

Iz nekega razloga ga je ta znani pogled naredil živčnega.

Dotaknil se je je že tisočkrat.

Roka na njenem pasu, ko sta se srečala v kuhinji. Poljub na senco. Prsti, ki so se dotaknili, ko sta si podajala kavo. Samodejni mali dotiki ljudi, ki so skupaj preživeli pol življenja.

A tokrat je bilo drugače.

Tokrat je bila to pozornost.

Dlani je položil na njena ramena.

Laura je izdihnila.

Mark je začel previdno, z rokami je potoval od njenega tilnika proti ramenom in nato nazaj.

Čutil je, kje v telesu nosi teden. Napetost tik pod vratom. Kako je eno ramo držala nekoliko višje od druge.

'Preveč pritiska?'

'Ne.'

Pritisnil je malo močneje.

'Tako?'

'Boljše.'

Nasmehnil se je, čeprav ga ni mogla videti.

Nekaj minut nista spregovorila.

Dež je še naprej trkal po oknu. Plošča spodaj se je končala, ostal je le tih ponavljajoč klik igle.

Markovi palci so počasi krožili po Laurinih ramenih. Spustil se je po njenem zgornjem hrbtu, nato se vrnil k vratu, ko se je skoraj neopazno nagnila v njegove roke.

Opazil je to.

To je bil celoten namen nocojšnjega večera.

Opaziti.

Laura je nagnila glavo naprej, medtem ko je s prsti nežno masiral mišice ob njenem vratu.

'Veš,' je rekla, 'pravzaprav si kar dober v tem.'

'Petnajst let in končno priznanje.'

'Ne pokvari.'

'Oprosti.'

Njena ramena so se premaknila v tih smeh.

Mark je spet upočasnil.

Zdaj so njegove roke potovale po njenih rokah, namerno, vse do zapestij. Prijel je eno njeno roko in s palcem masiral njeno dlan.

Laura je rahlo obrnila glavo.

'Mojo roko?'

'Tvoja roka naredi polovico dela v tej hiši.'

'Samo polovico?'

'Skušal sem zaščititi svoj ugled.'

Tokrat se je zasmejala na glas.

Čudno, koliko mu je ta zvok manjkal, čeprav v resnici nikoli ni izginil.

Morda ti nekdo lahko manjka tudi, če sedi vsak večer poleg tebe.

Včasih so lahko povsem blizu.

Mark je prijel še njeno drugo roko.

Tokrat mu je Laura pustila, da jo je za trenutek držal, preden je svojo dlan obrnila proti njegovi in prepletla njune prste.

V tej gesti ni bilo nič dramatičnega.

A vseeno je to začutil povsod.

Sklonil se je in jo poljubil tja, kjer se njen vrat sreča z ramo.

Laura se je umirila.

Mark je takoj nehal.

'V redu?'

Obrnila se je proti njemu.

'Ja.'

Potem, po sekundi:

'Še enkrat.'

Poljubil jo je na isto mesto.

Še počasneje.

Laura je zaprla oči.

Markova roka je nežno počivala na njenem pasu. Čutil je toploto njenega telesa skozi blago pod dlanjo.

Naslonila se je nazaj nanj.

To je Laura.

Ne ženska, ki dela seznam za jutri. Ne oseba, ki ga sprašuje, ali je odgovoril na e-pošto ali se spomnil na sestanek.

Laura.

Z rahlo bolečino je ugotovil, da ga morda prosi, naj opazi to razliko, ker jo skuša opaziti tudi sama.

Mark jo je še enkrat poljubil na ramo.

'O čem razmišljaš?' je vprašala.

'Nevarna vprašanja.'

'Odgovori.'

Obotavljal se je.

'Da vem smešno veliko o tebi.'

Laura je odprla eno oko.

'Romantično.'

'Nisem še končal.'

'Povej.'

'Točno vem, kako imaš rada kavo. Vem, da ne boš gledala zadnjih deset minut filma, če misliš, da bo pes umrl.'

'To je osnovno preživetje.'

'Vem, da se pretvarjaš, da mi ne kradeš nogavic.'

'Tvoji dokazi so posredni.'

'Ampak včasih imam občutek, da poznam vse praktične stvari o tebi bolje kot tiste majhne.'

Laurin izraz se je spremenil.

'Kakšne majhne stvari?'

Mark ji je počasi pobožal hrbtno stran roke s palcem.

'Na primer, ali ti je še vedno všeč, če te poljubim tukaj.'

Dotaknil se je tik pod njenim ušesom.

Laurin dih se je rahlo ustavil.

'To se ni spremenilo.'

'Uporabna informacija.'

'Lahko bi naredil tabelo.'

'Ne izzivaj me.'

Zdaj se je popolnoma obrnila proti njemu.

Nekaj sekund se nobeden ni premaknil.

Mark je opazil drobne gubice v kotičkih njenih oči. Ohlapen pramen temno blond las, ki je počival na njenem licu. Majhen nasmeh, ki ga je skušala skriti.

Njeno lice mu je bilo zdaj ljubše kot takrat, ko sta se spoznala, čeprav ni bilo več isto.

Morda je to napaka, ki jo ljudje naredijo, ko govorijo o tem, da bi ohranili stvari točno takšne, kot so bile na začetku.

Začetka ni želel.

Želel je to žensko.

Zdaj.

Laura mu je položila roko na tilnik.

'Lahko me poljubiš, veš.'

'Gradil sem napetost.'

'Preveč razmišljaš.'

'Mogoče.'

Potegnila ga je bližje.

Njun prvi poljub je bil tako nežen, da se je Mark nasmehnil ob njenih ustnicah.

Laura je to začutila.

'Kaj?'

'Nič.'

'Smejiš se.'

'Lahko.'

'Zelo motiš.'

Poljubila ga je še enkrat, preden je lahko odgovoril.

Tokrat se nobeden ni zasmejal.

Njeni prsti so zdrsnili v njegove lase. Njegova roka je počivala na njenem križu, držal jo je blizu, a je ni vlekel k sebi.

Poljub se je poglabljal počasi, brez naglice.

Nista imela kam hiteti.

Ni bilo ničesar naslednjega.

Ko sta se končno odmaknila, je Laura ostala tako blizu, da je njeno čelo počivalo na njegovem.

'To,' je zašepetala.

'To?'

'To sem mislila.'

Mark jo je poljubil v kotiček ustnic.

'To bi mi lahko napisala kar na listek.'

'In zamudila, kako štiri ure skrbiš?'

Gledal jo je.

'Uživala si v tem.'

'Malo.'

'Kruta ženska.'

Laura se je nasmehnila in ga potegnila nazaj k sebi.

Luč je ostala prižgana še nekaj časa.

Potem ni več.

Naslednji petek

Veliko kasneje je Mark šel dol po vodo.

Hiša je bila še vedno tiha, a ni bila več prazna.

Na pultu je rumeni listek še vedno stal poleg kavomata.

Vzel ga je in še enkrat prebral Laurino sporočilo.

Potem je odprl predal pod telefonom.

V njem je bila kopica listkov.

Seveda rumenih.

Mark je vzel enega in za trenutek stal s pisalom v roki.

Slišal je, kako se Laura premika zgoraj.

Nasmehnil se je in napisal štiri besede.

Potem je listek prilepil na gramofon, kjer ga bo zjutraj našla.

Ugasnil je luč spodaj in se vrnil k njej.