04 Erotična zgodba: Brez obljub nocoj

Claire je z Jonasom spogledovala že dovolj dolgo, da je točno vedela, kaj pomenijo njegovi molki. Kako je po dostavi ostal še pet minut dlje, kot bi bilo treba. Kako so ga njene oči spremljale, ko je prečkala bar. Polovičen nasmeh, ki ji ga je namenil, kadar ga je ujela pri tem.

Tedne noben od njiju ni rekel ničesar.

Očitno bosta to storila nocoj.

Po zaprtju

Claire je obrnila ključ v vhodnih vratih Vinoteke & Žameta in zagrnila zaveso čez steklo.

Zadnje stranke so odšle skoraj pred dvajsetimi minutami. Stoli so počivali obrnjeni na mizah, majhne svetilke ob steni so bile zatemnjene, nekje za barom pa je pomivalni stroj oddal zadnji mehanski vzdih, preden je utihnil.

Jonas je še vedno sedel na istem stolu.

Njegov suknjič je visel čez naslonjalo. Rokavi srajce so bili zavihani do podlahti, kozarec vode, ki mu ga je natočila Claire, pa je ostal skoraj nedotaknjen.

Naslonila se je na bar in ga pogledala.

'Veš, da smo zaprti.'

'Sem opazil.'

'Pa si še vedno tukaj.'

Jonas je pogledal proti zaklenjenim vratom. 'Obupen občutek za čas.'

Claire se je kljub sebi nasmehnila.

To je bil problem pri njem. Nikoli ni pritiskal. Nikoli ni igral. Preprosto je ostal tam, jo gledal, kot da ima ves večer čas in mu ni treba skrivati, da ga zanima.

Bilo bi lažje, če bi bil manj potrpežljiv.

Claire je pobrala njegov kozarec, ga odnesla do pomivalnega korita in ga odložila.

Ko se je obrnila nazaj, jo je opazoval.

'Kaj?' je vprašala.

'Nič.'

'To postaja navada.'

'Kaj?'

'Da misliš stvari in jih ne izrečeš.'

Njegove ustnice so se rahlo ukrivile. 'Začni ti.'

Claire se je tiho zasmejala.

Spet ta igra, ki sta jo igrala tedne.

A nocoj je imela tega dovolj.

Obšla je konec bara in obstala pred njim.

Jonas se je zravnal, a ni vstal.

To ji je bilo bolj všeč, kot bi si priznala.

Čakal je.

Njo.

'Prav,' je rekla Claire. 'Hočeš, da začnem jaz?'

'Hočem.'

Roke je ohlapno prekrižala.

'Ne iščem zveze.'

Jonas ji je gledal naravnost v oči. 'Vem.'

'Resno mislim.'

'Tudi jaz.'

'Jutri zjutraj ne bova igrala, da je to nekaj več.'

'Claire.'

Njegov glas je postal mehkejši.

'Nisem te prosil za vedno.'

Prvič tisti večer ni imela pripravljenega pametnega odgovora.

Vstal je.

Počasi.

Še vedno je bilo med njima nekaj prostora, a ne veliko.

'Kaj pa si želiš?' je rekla.

Jonas je pogledal njene ustnice, preden ji je spet pogledal v oči.

'Nocoj.'

Claire je odgovor začutila globoko v trebuhu.

Preprosto. Iskreno. Ravno prav.

Stopila je bližje.

'Dobro.'

'Dobro?'

'Ker nocoj,' je rekla in mu s prsti rahlo prijela za sprednji del srajce, 'ne obljubljam ničesar, razen da se ne bom več zadrževala.'

Jonas je obstal povsem pri miru.

Potem se je nasmehnil.

'To zveni nevarno.'

'Lahko greš.'

'Nisem rekel, da mi nevarno ni všeč.'

Claire ga je potegnila k sebi in ga poljubila.

Tisto, česar nista izrekla

V prvem poljubu ni bilo nič negotovega.

To jo je presenetilo.

Ne zato, ker bi dvomila v privlačnost. Ta je bila očitna tedne. A pričakovanje pogosto naredi resničnost manjšo, ko končno pride.

Tokrat ni bilo tako.

Jonasova roka se je naslonila na njen pas, topla in čvrsta, a je ni potegnil bližje, kot si je sama želela. Tudi to ji je bilo všeč.

Poljubila ga je še enkrat, tokrat počasneje.

Zaslišala je njegov dih, ko so njeni prsti zdrsnili na njegov vrat.

'Še vedno preveč razmišljaš?' je zašepetala.

'Poskušam, da ne bi.'

'Potrudi se bolj.'

Zasmejal se je ob njenih ustnicah.

Claire je zvok bolj začutila kot slišala, in nekaj v njej se je sprostilo.

Mesec po ločitvi so ljudje z njo govorili, kot da bi morala biti svoboda projekt. Preoblikuj se. Najdi se. Nauči se biti sama.

Claire se nikoli ni počutila izgubljene.

Preprosto je dvajset let točno vedela, katero vlogo mora igrati.

Zdaj je izbirala svojo.

Jonas jo je poljubil v kotiček ust, nato po čeljusti, a se je ustavil, preden bi šel dlje.

'Povej mi.'

Claire ga je pogledala.

'Kaj naj ti povem?'

'Kaj si želiš.'

Odgovor je prišel lažje, kot je pričakovala.

'Želim, da nehaš biti tako previden.'

Dvignil je obrvi.

'To je nevaren stavek.'

'Le če ga nameravaš narobe razumeti.'

'Ne bom.'

'Dobro.'

Spet ga je poljubila.

Tokrat, ko so njegove roke objele njen hrbet, se je za trenutek prepustila njegovi teži.

Že dolgo je minilo, odkar jo je nekdo objel, ne da bi v tem bila skrita kakšna vprašanja o jutri.

Ni vedela, kako zelo ji bo to všeč.

Samo to.

Njegove roke. Njene ustnice na njegovih. Nežen vonj dežja, ki se je še držal njegove srajce. Tihi bar okoli njiju, ki se je spremenil samo zato, ker so bila vrata zaklenjena in ni bilo nikogar več za postreči.

Jonas se je prvi odmaknil.

'Si prepričana?'

Claire ga je dolgo gledala.

Potem mu je roko spet položila na pas.

'Sem.'

Ni več vprašal.

Ni bilo treba.

Naslednji poljub je bil bolj lačen.

Claire ga je potisnila ob rob bara, Jonas pa se je tiho zasmejal, presenečen.

'Nekaj smešnega?'

'Tedne sem se spraševal, kateri od naju bo to naredil prvi.'

'In?'

'Moral bi vedeti.'

'Ja,' je rekla Claire. 'Res bi moral.'

Všeč ji je bilo, kako jo je pogledal takrat.

Ne kot da je njena samozavest nekaj nenavadnega.

Ne kot da bi morala biti pri sedeminštiridesetih hvaležna, da jo kdo želi.

Gledal jo je kot moški, ki je dolgo čakal, da se dotakne ženske, ki si jo želi.

Nič bolj zapletenega kot to.

Brez obljub

Sčasoma sta se preselila v zgornje nadstropje, čeprav Claire kasneje ni mogla reči, čigava ideja je bila.

Morda sploh ni bila ideja.

En trenutek jo je Jonas poljubljal ob baru, naslednji je Claire že segala po stikalu na vznožju ozkega stopnišča, ki je vodilo v majhno zasebno sobo nad kletjo.

Ni bilo romantično.

Na mizi so bili neodprti vinski seznami, jopica, ki jo je Claire pozabila odnesti domov pred dvema dnevoma, in škatla računov, ki so čakali na razvrščanje.

Tudi to ji je bilo všeč.

Brez sveč. Brez skrbno pripravljene fantazije.

Samo dva odrasla, ki sta končno nehala igrati.

Jonas je zaprl vrata za njima.

Claire se je obrnila proti njemu.

Za trenutek se nihče ni premaknil.

Tišina je bila zdaj drugačna.

Nabita.

'Zadnja priložnost za zdravo pamet,' je rekel Jonas.

Claire si je sezula čevlje.

'Nikoli mi ni bila posebej uporabna.'

Nasmehnil se je.

Potem je bila spet v njegovem objemu.

Vse je postalo toplejše, bližje, manj urejeno.

Urejena linija njegove srajce je izginila. Tudi Claireina skrbno nanesena šminka je skoraj gotovo šla po zlu. Občutila je njegove ustnice na vratu, njegovo roko, ki je počasi drsela po njenem hrbtu, in za trenutek naslonila glavo na steno.

'Claire?'

'Ne nehaj.'

Ni nehal.

Želela je večer brez opravičil.

Želela je tiste drobne zvoke, ki jih je oddajal, ko ga je presenetila. Želela je njegove roke na sebi, ne da bi razmišljala, kaj pomenijo zunaj te sobe. Želela je biti zaželena, ne da bi v zameno pričakovala kakršnekoli obljube.

In morda najbolj od vsega je želela svobodo, da si lahko premisli o vsem.

Ta možnost je naredila »da« še bolj sladek.

V nekem trenutku je Jonas segel po svojem suknjiču, ki ga je odložil čez naslonjalo stola.

'Prinesel sem lubrikant,' je rekel skoraj opravičujoče.

Claire ga je pogledala in se mu počasi nasmehnila.

'Pripravljen.'

'Vedno poskusim.'

Potegnila ga je nazaj k sebi.

'Shrani za drugič.'

Ob besedah drugič se mu je obraz spremenil, Claire pa je to takoj opazila.

'Ne bodi preveč navdušen.'

'Niti v sanjah.'

'Lažnivec.'

'Popolnoma.'

Zasmejala se je in zadnja sled napetosti je izginila.

Kasneje, ko je prišel trenutek za več, je Jonas brez posebnega pompa segel po kondomu.

Tudi to je cenila.

Brez prekinitve, skrite za odgovornostjo. Brez nerodnega dogovarjanja. Samo preprost, znan korak med dvema, ki točno vesta, zakaj je pomembno.

Še enkrat jo je pogledal.

'Še vedno ja?'

Claire ga je preprosto potegnila bližje.

'Zelo ja.'

Po tem pogovor ni bil več pomemben.

Soba se je skrčila na dih, toplino in zvok dežja, ki je začel nežno padati po zgornjem oknu.

Claire je pričakovala, da se bo počutila močno.

Ni pa pričakovala, da se bo počutila tako svobodno.

Uživala je, ko je izbirala tempo, ga upočasnila, kadar je želela počasneje, in ga potegnila bližje, kadar ne. Uživala je v tem, da je Jonas poslušal s celim telesom.

Ničesar ni bilo treba dokazovati.

Ničesar igrati.

Ko mu je zašepetala ime, je razumel.

Ko mu je povedala, kaj si želi, jo je poslušal.

Ko je spremenila ritem med njima, ji je sledil.

In ko je previdnost, ki sta jo oba držala tedne, končno izginila, je Claire povsem nehala razmišljati.

Za enkrat je bil ta občutek veličasten.

Potem

Ko je Claire pogledala na uro, je dež že močneje padal.

'No,' je rekel Jonas.

Sedel je na robu kavča in si skušal srajco spraviti v približno urejeno stanje.

Claire je stala pred majhnim ogledalom pri vratih in poskušala rešiti, kar je ostalo od njene šminke.

'No, kaj?'

'Razmišljam, če je bilo vredno tvegati to reči.'

'Ni bilo.'

'Zabeleženo.'

V ogledalu je ujela njegov nasmeh.

Tudi Claire se je nasmehnila.

Ni bilo tiste nerodnosti, ki jo je napol pričakovala.

Nobene nenadne resnosti.

Nobenega vprašanja, ki bi viselo v zraku, zamaskirano v vsakdanji pogovor.

Jonas je vstal in pobral svoj suknjič.

'Torej.'

Claire se je obrnila.

'Previdno.'

'Še nič nisem rekel.'

'Tvoj obraz je.'

'Kaj pa pravi moj obraz?'

'Nekaj nevarno podobnega "kaj pa zdaj?"'

Premislil je.

'Prav. Kaj pa zdaj?'

Claire je stopila k njemu, tako da je bila med njima komaj še roka prostora.

'Greš domov.'

'Ostro.'

'Vprašal si.'

'Sem.'

Popravila mu je ovratnik na srajci.

Gesta je bila nepričakovano nežna.

Claire je to opazila. Tudi Jonas.

Nihče ni nič rekel.

'In jutri?' je vprašal.

'Jutri dostaviš dvanajst steklenic Rioja, ki sem jih naročila.'

'Romantika ni mrtva.'

'Nikoli je nisem obljubila.'

'Ne. To si zelo jasno povedala.'

Claire je še za sekundo pustila prste na njegovih prsih.

'Kakšno obžalovanje?'

'Niti eno.'

'Dobro.'

'Ti?'

Premislila je.

Ne zato, ker bi morala.

Ampak ker ji je bilo všeč, da ga pusti čakati.

'Vprašaj me, ko pride Rioja.'

Jonas se je zasmejal.

Na dnu stopnic je Claire odklenila vhodna vrata in mu jih pridržala.

Ulica zunaj je pod svetilkami žarela črno in zlato.

Jonas je stopil pod nadstrešek, nato se je obrnil.

'Še vedno brez obljub?'

Claire se je naslonila na podboj.

'Ena je bila.'

'Res?'

'Rekla sem, da se ne bom več zadrževala.'

Njegov nasmeh se je počasi razlezel čez obraz.

'Prav.'

'Lahko noč, Jonas.'

'Lahko noč, Claire.'

Zaprla je vrata in jih zaklenila.

Nekaj sekund je stala tam in poslušala, kako njegovi koraki izginjajo v dežju.

Potem se je vrnila za bar.

Soba je bila videti točno tako kot vedno po zaprtju.

Prazni kozarci. Zatemnjene svetilke. Tisti globok mir, ki ga je vzljubila.

Claire je segla po steklenici, ki jo je hranila zase, in si natočila kozarec rdečega vina.

Običajno je bil to trenutek, ki ga je imela najraje.

Celoten prostor je bil spet samo njen.

Nocoj je dvignila kozarec in se zalotila, da se smehlja, še preden ga je sploh poskusila.

Nič se ni spremenilo.

V tem je bila vsa lepota.

Nič ni bilo treba.